Razstava 2020
Nataša Kupljenik: ZAFRKNILA SEM VSA VAŠA PRIČAKOVANJA / ZEZNULA SAM SVA VAŠA OČEKIVANJA
(digitalne risbe / digitalni crteži)
MALA IN VELIKA GALERIJA EKONOMSKE FAKULTETE LJUBLJANA
v OKTOBRU, NOVEMBRU IN DO KONCA DECEMBRA 2020 / IZLOŽBU MOŽETE POGLEDATI DO kraja prosinca 2020.
Predgovor napisala: Sonja Švec Španjol
Prevod iz hrv v slo: Ksenija Zubković
FOTOGRAFIJE: Igor Kupljenik/MI-PRESS
Plakat in zloženka: EF
Spletna stran dogodka: Galerija EF
Po razstavi se lahko sprehodte tudi online, postvitev in prostor nista enaka slike pa so
I SCREWED UP ALL YOUR EXPECTATIONS, digital drawings
HRV
ZEZNULA SAM SVA VAŠA OČEKIVANJA
DIGITALNI CRTEŽI
Živimo u užurbanom svijetu u kojem usklađivanje želja, mogućnosti i obaveza postaje pravi izazov. I dok slikanje u ateljeu uz miris ulja i terpentina budi nostalgiju davnih vremena kada se pojedinac mogao bez žurbe kvalitetno posvetiti radu na jednoj slici, nove tehnologije iznjedrile su cijelu paletu mogućnosti umjetničkog izražavanja koje su praktične, jednostavne i omogućuju veliku uštedu vremena.
Nataša Kupljenik, poznata kao slikarica bogatog kolorita, gubitkom ateljea našla se u poziciji preispitivanja, prilagodbe i razmatranja novih mogućnosti umjetničkog djelovanja. Ulaskom u svijet digitalnog crteža autorica je otkrila posve nove mogućnosti izražavanja, pri čemu su sredstva za rad bila stalno dostupna, a svaki prostor u kojem se našla mogao je privremeno postati radni prostor.
Spremnost prihvaćanja izazova unutar novog medija rezultirao je oblikovanjem posve jedinstvenog likovnog rukopisa Nataše Kupljenik. Kist je zamijenila olovka, ekran je postao podloga, a bogata paleta boja transformirana je u akromatski, krajnje simplificiran, minimalistički i pročišćeni crtež. Tragovi nekadašnjeg bogatog slikarskog stvaralaštva naziru se tek u povremenim kolorističkim akcentima, dok je većina radova bazirana na linijskom crtežu. Kao što sama umjetnica ističe, prve linije nastaju spontano nakon čega dolazi misao i osjećaj za likovno. Ti prvi potezi izričaj su nesvjesnog i podsvjesnog pomoću kojih autorica omogućuje unutarnjem da iznese esenciju na temelju koje gradi priču i sadržaj. Daljnji proces rada bazira se na reduciranju. Naime, povremeno inicijalni rad bude prepun linija, te ih autorica postepeno briše i svodi na ono najbitnije. Proces rada sličan je oblikovanju skulpture u drvetu ili kamenu – sadržaj se oblikuje oduzimanjem suvišnog. Nataša Kupljenik time dovodi u vezu kreativni proces pisanja poezije i oblikovanja crteža. Kao što u poeziji autorica nastoji doći do sažetog i upečatljivog izraza ljudskog duha kroz izražajne mogućnosti jezika, tako u polju vizualne umjetnosti redukcijom likovnih elemenata oblikuje sažetu vizualnu misao čime, kako sama ističe, stvara vlastitu verziju “digitalne vizualne poezije”.
Ciklus digitalnih crteža bazira se na dva temeljna koloristička principa: crtež crnom linijom na bijeloj pozadini i crtež bijelom linijom na crnoj pozadini. Ta osnovna podjela primarno definira karakter, akcente i samu zasićenost rada – djeluju li prikazi poput obrisa u nastajanju ili nestajanju, te je li riječ o prozračnim, naglašeno eteričnim ili precizno definiranim elementima kompozicije. Sa sadržajnog aspekta, Nataša Kupljenik oblikuje arhetipske oblike unutar kojih se, poput Rorschachovih mrlja, javljaju i nestaju prepoznatljivi oblici i forme koje su često na granici apstrakcije. Radovi variraju od centralno pozicioniranih motiva do dvojnih prikaza sa simetrično oblikovanim likovima u interakciji bilo da je riječ o susretu, rastanku ili ostvarenom dijalogu. Često središnji motiv asocira na praiskonsku formu koja je dovoljno definirana da ju raspoznajemo, ali je istovremeno ostavljena otvorena kako bi svaki promatrač imao potpunu slobodu vlastite interpretacije percipiranog. Iako digitalni crtež pruža mnoštvo mogućnosti tehnički savršeno izvedenog rada, što često stvara dojam sterilnosti i distanciranosti djela, u nizu detalja zrcalno ostvarenih prikaza dvaju likova ili dvije simetrične strane jednog motiva nailazimo na sitne razlike koje daju toplinu, ljudskost i u konačnici životnost radu nastalom u digitalnom mediju. Nataša Kupljenik ilustrira različite teme poput plesa, kretnje, zamišljenog hodača i likova u razgovoru. Ljudske figure su često stilizirane, a karakter je izražen kroz odjeću, frizuru i položaj tijela. Pojedini crteži djeluju poput poezije u slici – sazdani od niza ritmično raspoređenih elemenata koji oblikuju lirsku kompoziciju inicirajući pritom niz asocijacija, primjerice, na polje cvijeća ili raspršene maslačke. Poigravanje s likovnim elementima, ponajprije linije i plohe, rezultiralo je nizom radova u kojima se gubi mogućnost prvobitne asocijacije što zahtjeva dulje promatranje djela da bi se započeo asocijativni niz. Posebno se ističu crteži u kojima je sadržaj izražen pokretom ili gestom figure bilo da je riječ o plesu, meditaciji ili hodu. Istraživanje i poigravanje s mogućnostima i načinima izražavanja i komunikacije rezultiralo je varijantama gdje su prikazani isključivo elementi lica (oči, obrve, usta) koji govore o karakteru i psihološkom profilu lika, dok je na nizu radova naznačen samo obris glave bez detalja samog lica što otvara pitanje potiče li anonimnost nelagodu ili možda intrigira promatrača. Kod prikaza dvije forme ili dva lika naglasak je na njihovom odnosu. Obično se zrcale jedan u drugome pri čemu je ostvarena harmonična simetrična kompozicija, a zanimljive su i silnice kretanja između njih ovisno jesu li okrenuti jedan prema drugome, svaki u svom pravcu ili su pak usmjereni prema promatraču. Zrcalnost odnosno dvojnost igra veliku ulogu u radu – prvenstveno kroz aspekt dodatnog potenciranja likovnosti i sklada samog rada i njegovog estetskog doživljaja, ali i u području simbolike i značenja – svi se mi u životu zrcalimo u nekome ili nečemu kroz vlastito iskustvo, odgoj, odnos s partnerom, obitelji, djecom. No, dvojnost se može interpretirati i kroz dualitet tvari i duha, bitka i supstancije, duše i tijela, dobrog i zla, svjetlosti i tame što opet ostaje na promatraču, njegovom vlastitom iskustvu i doživljaju djela. U crtežima na crnoj podlozi često je naglasak na obrisima i prostoru kompozicije. Riječ je o višeznačenjskim crtežima gdje, ovisno o percepciji pojedine vizure, prikaz može djelovati poput dva linijski definirana lika smještena uz bočne rubove rada povezana donjom linijom, dok drugi pogled na njih može asocirati na arhetipski pejzaž kanjona ili doline okružene stijenama iznad koje leti ptica. Povremeno se javljaju i pojednostavljene forme koje volumenom, blagim oblim linijama i spiralnim kretanjima asociraju na prikaz zamišljenog ženskog lika. I dok su kompozicije sa središnjim imaginarnim licima najkompleksnije, među najpročišćenija djela svakako spada kompozicija s minimaliziranom središnjom linijom s proširenjem na vrhu. Opet je riječ o relativno definiranoj formi koja sugerira rast i pretpostavku neke biljke ili oblika u nastajanju, no, istovremeno autorica ostavlja motiv otvorenim pri čemu izostaje mogućnost davanja konačnog i jedinstvenog značenja. Suptilno, nježno, pročišćeno i krajnje minimalistički oblikovana forma, s tek diskretnim sugestijama i asocijacijama, istovremeno je maksimalno slobodna te definira karakter cijelog ciklusa.
Nataša Kupljenik je ulaskom u svijet digitalnog crteža napustila klasične tehnike i medije stvaranja te pronašla neočekivani svijet apsolutne slobode kojeg krasi spontani stvaralački proces, osluškivanje intuicije, te opušteno stvaranje lišeno samonametnutih očekivanja ili očekivanja okoline. Iako i digitalno crtanje ima svojih mana poput nepredvidljivosti uređaja – hoće li se mobitel ili tablet smrznuti ili ugasiti te hoće li pritom sav uloženi trud i rad nestati, on potiče češću i pomniju razradu svakog rada, pohranjivanje različitih faza nastanka crteža što pak omogućuje detaljniju analizu i promišljanje o smjerovima kretanja prilikom razvoja ciklusa. Pritom sâm stvaralački proces postaje misaona igra kompleksnog i višeslojnog građenja, a potom i percipiranja završenog rada. Takav pristup radu zahtjeva stalnu aktivnost jer se oblici kontinuirano pretaču i iz prvobitnih formi se rađaju drugi motivi što u konačnici rezultira jedinstvenim imaginarijem vlastitih bića i likova kroz koje Nataša Kupljenik izražava unutarnji svijet, kreativnost i gradi vlastitu priču potpune slobode.
Sonja Švec Španjol, mag.hist.art.
SLO
ZAFRKNILA SEM VSA VAŠA PRIČAKOVANJA
DIGITALNE RISBE
Živimo v svetu naglice in hitenja, ko usklajevanje želja, možnosti in obveznosti postaja pravi izziv. Medtem ko slikanje v ateljeju ob vonju olja in terpentina vzbuja nostalgijo po starih časih, ko se je posameznik lahko brez ihte posvečal kakovostnem delu na posamezni sliki, nove tehnologije porajajo celo paleto možnosti umetniškega izražanja, ki so praktične, enostavne in omogočajo velik prihranek časa.
Nataša Kupljenik, slikarka bogatega kolorita, se je z izgubo lastnega ateljeja znašla v položaju prevpraševanja, prilagajanja in iskanja novih možnosti umetniškega delovanja. Z vstopom v svet digitalnih risb, je avtorica odkrila povsem nove možnosti izražanja – delovno sredstvo je bilo zmeraj na dosegu roke; vsak prostor, v katerem se je nahajala, se je lahko začasno prelevil v delovni prostor.
Pripravljenost sprejeti izzive v novem mediju je porodilo oblikovanje povsem nove likovne pisave Nataše Kupljenik. Čopič je zamenjal svinčnik, zaslon je postal podloga, bogata paleta se je spremenila v akromatsko, skrajno poenostavljeno, minimalistično prečiščeno risbo. Sledove nekdanjega bogatega slikarskega ustvarjanja vidimo v občasnih kolorističnih poudarkih, večina del pa temelji na linijski risbi. Kot poudarja umetnica, prve poteze nastajajo spontano, nato sledi misel in občutek za likovno. Te prve poteze so izraz nezavednega in podzavestnega, s pomočjo katerih avtorica omogoča notranjemu, da na površje naplavi esenco, ki je nato podlaga zgodbe in vsebine. Nadaljnji procesi temeljijo na redukciji. Prvotno delo je namreč občasno polno linij, avtorica jih postopoma briše in reducira na tisto najbolj bistveno. Proces je podoben oblikovanju skulpture v lesu ali kamnu – vsebina nastaja z odvzemanjem odvečnega. Nataša Kupljenik na ta način povezuje ustvarjalni proces pisanja poezije in oblikovanja risbe. Na enak način, kot v poeziji, avtorica poskuša doseči strnjen in razločen izraz človeškega duha skozi izrazne možnosti jezika; s pomočjo redukcije likovnih elementov oblikuje v polju vizualne umetnosti povzeto vizualno misel in s tem, po lastnih besedah, ustvarja lastno različico »digitalne vizualne poezije«.
Cikel digitalnih risb temelji na dveh kolorističnih načelih: na risbi s črno linijo na belem ozadju in belo linijo na črnem ozadju. Ta osnovna delitev primarno določa značaj, poudarke in samo nasičenost del – ki delujejo bodisi kot silhuete v nastajanju ali izginevanju bodisi gre za prepišne, poudarjeno eterične ali natančno definirane elemente kompozicije. Z vidika vsebine Nataša Kupljenik ustvarja arhetipske oblike, znotraj katerih se kot pri Rorschachovih madežih pojavljajo in izginjajo prepoznavne oblike in forme, ki so pogosto na meji abstraktnega. Dela varirajo od centralno umeščenih motivov do dvojnih prikazov s simetrično oblikovanim likovnim v interakciji, kadar gre za srečanje, odhod ali dialog. Osrednji motiv pogosto asocira na pradavno formo, ki je v zadostni meri določena, da jo še prepoznamo, hkrati pa je odprta in zato ima vsak opazovalec svobodo interpretacije opaženega. Čeprav digitalna risba ponuja množico možnosti tehnično popolno izpeljanega dela, kar pogosto ustvarja občutek sterilnosti in distanciranosti, v nizanju detajlov zrcalno ustvarjenega prikaza dveh likov ali dveh simetričnih strani istega motiva, lahko najdemo majhne razlike, ki delu, nastalem v digitalnem mediju, dajejo toploto, človeškost in konec koncev tudi življenje. Nataša Kupljenik ilustrira različne teme, kot so ples, gibanje, zamišljeni sprehajalec ali osebe med pogovorom. Človeške figure so pogosto stilizirane: njihov značaj se izraža s pomočjo oblačil, pričeske, telesne drže. Posamezne risbe delujejo kot poezija v sliki – sestavljajo jih nizi ritmično razporejenih elementov, ki oblikujejo lirično kompozicijo.
Med tem ustvarjajo vrsto asociacij, na primer cvetlično polje ali raztresene regratove lučke. Igranje z likovnimi elementi, predvsem z linijami in ploščinami, je rezultiralo v vrsti del, v katerih ni več možnosti prvotne asociacije, kar zahteva daljši ogled dela s ciljem sprožanja asociativnega niza. Posebno izstopajo risbe, v katerih je vsebina izražena skozi gib ali gestikulacijo, kakor da gre za ples, meditacijo ali hojo. Raziskovanje in igranje z možnostmi in načini izražanja in komunikacije se pokaže z različicami, v katerih so nakazani le elementi obraza (oči, obrvi, usta), ki govorijo o značaju in psihološkem profilu lika. Vrsta del le nakazuje oris glave brez detajlov obraza, zato se sprašujemo, ali anonimnost ustvarja nelagodje ali morda sproža zanimanje opazovalca.
Pri prikazih dveh form ali dveh likov je poudarek na njunem odnosu. Ponavadi se zrcalita drug v drugem, pri čemer je prisotna harmonična simetrična kompozicija; zelo so zanimive tudi silnice gibanja med njima, odvisno od tega, ali sta obrnjena drug proti drugemu, vsak v svoji smeri, ali pa sta obrnjena proti opazovalcu. Zrcalnost oziroma dvojnost igra pomembno vlogo v delih predvsem skozi vidik dodatnega potenciranja likovnosti in harmonije dela samega ter estetskega doživetja, vendar tudi pri simboliki in pomenu – vsi se zrcalimo v nekom ali nečem, skozi lastne izkušnje, vzgojo, odnos s partnerjem, družino, otroci. Toda dvojnost lahko interpretiramo skozi dvojnosti stvari in duha, bistva in substance, duše in telesa, dobrega in zlega, svetlobe in teme, kar je znova naloga opazovalca in njegovega doživljanja dela. V risbah na črni podlagi je pogosto poudarek na obrisih in prostoru kompozicije. Gre za večpomenske risbe, v katerih glede na percepcijo podoba lahko deluje kot dva linijsko definirana lika, umeščena ob robove dela in povezana s spodnjo linijo; drugi pogled nam lahko vzbudi asociacijo na arhetipsko krajino kanjona ali doline, omejene s skalovjem, nad katerim leti ptica. Včasih se pojavljajo tudi poenostavljene forme, ki z volumnom, blago zaobljenimi linijami in spiralnimi gibi asocirajo na prikaz zamišljenega ženskega lika. Medtem ko so kompozicije z osrednjimi imaginarnimi subjekti najkompleksnejše, spada med najbolj prečiščena dela zagotovo kompozicija z minimalizirano osrednjo linijo, z razširitvijo na vrhu. Tukaj gre spet za relativno definirano formo, ki sugerira rast ali predpostavlja rastlino oziroma obliko, ki šele nastaja, vendar avtorica motiv hkrati pušča odprt, pri čemer ni več možnosti za skupen ali poenoten pomen. Subtilno, nežno, prečiščeno in skrajno minimalistično oblikovana forma, s komaj zaznavnimi namigi in asociacijami je obenem maksimalno svobodna in definira značaj celotnega cikla.
Nataša Kupljenik je z vstopom v svet digitalne risbe zapustila klasične ustvarjalne tehnike in medije ter tako iznašla nepričakovani svet absolutne svobode, ki zaznamuje spontani ustvarjalni proces, zaznavanje intuicije in sproščeno ustvarjanje, brez pričakovanj, ki si jih vsiljujemo sami ali nam jih vsiljuje okolica. Četudi ima digitalno risanje pomanjkljivosti, kot je nezanesljivost stroja – mobitel ali tablica lahko zamrzneta ali se izklopita in je ves trud vložen v delo, tako kot delo samo, zaman – vseeno spodbuja bolj razdelan pristop k delu, shranjevanje različnih faz risbe, kar zopet omogoča bolj natančno analizo in premislek o smeri razvoja ustvarjalnega cikla. Ob tem postane sam ustvarjalni proces nekakšna miselna igra kompleksnega in večplastnega grajenja ter percepcije končanega dela. Omenjeni pristop terja nenehno dejavnost, saj se oblike nenehno pretakajo in iz prvotnih oblik porajajo drugačne motive, kar se izrazi v edinstvenem imaginariju bitij in likov, skozi katere Nataša Kupljenik izraža svoj notranji svet, ustvarjalnost in lastno zgodbo popolne svobode.
Sonja Švec Španjol, mag. umetnostne zgodovine